Valentin Kovač (1880-1895)

Valentin Kovač (vir: nagrobnik, avtor: Matej Ocvirk)

Valentin Kovač (7.2. 1836 – 5.2. 1913), posestnik iz Pečovja, je županoval med letoma 1880 in 1895. Za župana je bil izvoljen kar petkrat, prvič 26. februarja 1880, nato marca 1883, 22. marca 1886, marca 1889 in 29. marca 1892. Županoval je s pomočjo občinske sluge Zupanca, direktorja železarne Jelleka, ki je opravljal funkcijo občinskega svetovalca, tovarniškega uradnika Zepla, ki je vodil volilno propagando za nemško stran in občinskega tajnika Ludovika Peera. Več let je županoval s pomočjo domiselne in aktivne volilne kampanje, ko so njegovi volilni agitatorji hodili od hiše do hiše in pridobivali glasove. Veliko vlogo je odigrala tudi boljša nemška propaganda in kampanja, z več finančnimi sredstvi s strani nemških uradnikov ter nemškega vodstva štorovske železarne. Drug vzrok za zmagoslavje nemške stranke pa je bila slaba volilna udeležba, naveličanost in apatičnost teharskih narodnih volivcev, pa tudi organizirana volilna udeležba štorovskih delavcev, ki so prišli voliti tudi zaradi groženj z izgubo službe. Slovenski gospodar je Kovačevo županovanje in volilno kampanjo označeval na šaljiv in ironičen način: »Imamo velikega kovača, le-ta ima kladivo in klešče, a ne nakovala, tudi mu ni znano kovaško delo, kar je kovačevo po domače.« Kampanje za volitve se je lotil na svojevrsten način, hodil je od hiše do hiše in obljubljal posestnikom
manjše davke.

Kovač je pustil v teharski zgodovini velik pečat, tako po pozitivni kot negativni plati. V času njegovega županovanja je občina postala trdno zasidrana v nemških rokah in je še močeneje padla pod vpliv železarniškega vodstva. Dejansko prvi občinski mož je bil tovarniški ravnatelj Karel Jellek, ki ni govoril slovensko in je odločal tudi o vseh pomembnih odločitvah in smernicah občine. Tako se je teharska občina pod vodstvom štorovskega direktorja lotila vrste novih gradbenih projektov in izgradnje druge občinske infrastrukture. Gradili so novo pokopališče na območju vzhodno od vasi Teharje, kjer se svet začne vzpenjati pod sveto Ano. Staro se je do leta 1885 nahajalo okoli cerkve svetega Martina. Zgradili so tudi novo mrliško vežico, prostor za sejmišče v Slancah, stavbišče za izolirnico v primeru izbruha nalezljivih bolezni (»kolera špital«), razširili in zgradili nova javna stranišča pri šoli, nove prometne poti in mostove ter prvič javno naznanili idejo za izgradnjo nove ali pa obnovo stare cerkve sv. Martina, ki je postala premajhna. Nemško usmerjeno občinsko vodstvo je hotelo tudi uvesti nemške oddelke in nemški učni jezik na teharski osnovni šoli. Po spodletelem poskusu je bila s pomočjo nemške organizacije Schulverein zgrajena privatna nemška šola v Štorah, ki je bila predana svojemu namenu v šolskem letu 1892/93. Kovač je kot župan zastopal nemško liberalno politiko v tesnem sodelovanju z vodstvom štorovske železarne. Nemški pristaši so ga označevali kot dostojnega, nemškega prijatelja, za katerega je bilo značilno, da je delal učinkovito, s prizadevnostjo in povsem pridobil nemški karakter.

Župan Kovač pa je s pomočjo nekaterih občinskih odbornikov sprejel tudi vrsto sklepov, ki so bili v nasprotju z delovanjem same občine in njenih prebivalcev. Tako je bil na občinski seji 13. julija 1893 sprejet sklep, da občina ne potrebuje javne poti mimo železarne proti Teharjam. Javno pot so razglasili za zasebno in jo predali v namen štorovski železarni. Proti sklepu se je pritožilo tudi celjsko okrajno glavarstvo in na občinski seji 23. septembra 1893 je moral teharski župan razveljaviti občinski sklep na podlagi številnih pritožb in na poziv okrajnega glavarstva ter razglasil ponovno prometno pot za javno. Kovač in občinski sluga Zupanc sta dosegla na sodišču v Celju, da se je osrednji prostor vaškega naselja Teharje imenovan Ledina prepisal na vso teharsko občino. V resnici je bila last soseske Teharje, torej same vasi. Kovač je prav tako dosegel vpis v lastništvo občine za območje gozda nad cesto med Pišekovo domačijo in Turkovim mlinom v Čretu. Ta gozd je ostal last občine, tako da ga ni bilo mogoče dobiti nazaj v last teharske soseske.

Gradnja novih objektov in druge občinske infrastrukture s prevelikimi stroški in s slabšo kakovostjo ter sprejemanje nekaterih občinskih sklepov župana Kovača na lastno pest brez posvetovanja z občani Teharij so povzročili oblikovanje opozicije, ki je dobila tudi narodni značaj in borbo proti vse večjemu nemškemu vplivu v občini na vseh ravneh javnega življenja. Po vrnitvi na rodno Teharje je Josip Pečnak, ki je že imel politične izkušnje kot celjski okrajni in občinski odbornik, združil teharske rodoljube, narodno zavedne kmete in postal največji nasprotnik liberalne nemške politike župana Kovača. Skupaj z učiteljem Vrečerjem je preprečil, da se teharska šola ni spremenila v dvojezično in ni podlegla nemškemu vplivu. V svojih nastopih je večkrat opozarjal na nepravilnosti župana Kovača, kot načelnik vaškega premoženja Teharje je vodil tudi več pravd proti Kovaču in teharski občini, med drugim v pravdni zadevi teharske soseske proti občini glede Ledine kot prostora, ki si ga je teharska občina neupravičeno lastila. Pečnak je bil uspešen v pravdnih zadevah proti Kovaču in je s tem preprečeval nadaljnjo nezakonito županovo politiko prisvajanja zemljišč. Na župana Kovača je letel tudi očitek, da se je finančno okoristil pri vožnji in prodaji kamenja pri gradnji novega teharskega pokopališča in mrtvašnice ter prodajal gradbeni material
po višji ceni. Ob tem je zavrnil predlog teharskega župnika Jeretina in teharskih župljanov, da bi pokopališče gradili v lastni izvedbi, večinoma prostovoljno in z manjšimi stroški ter je za vsa gradbena dela razpisal javni razpis in jih oddal na javno dražbo. Kot izvajalec je bil izbran tudi sam župan in nekaj drugih občinskih odbornikov, ki so bili blizu njemu.

Župan Kovač je s pomočjo občinskega odbora leta 1883 priredil veliko slavnost, ko je sam cesar Franc Jožef obiskal Celje in se je med drugim ustavil tudi na železniški postaji v Štorah. Slavja ob cesarjevem prihodu se je udeležil skupaj z županom sosednje občine Sveti Lovrenc (danes Kompole) Gajškom, ob tem pa je pozdravil razvitje poldrugo sto let stare belo-rdeče svilnate zastave in razobešene nemške tovarniške napise.

Slovensko usmerjeni Teharčani niso mogli verjeti in so imeli »za katastrofo«, da njihov župan ne zna pisati in brati; povrhu pa je zastopal še nemško stran, ki se je štela za napredno in bolje izobraženo stran. Nepismenega župana so šteli za sramotno dejanje, ki je županoval kar 15 let, in da županska funkcija zahteva pismenega uradnika. Po vrhu pa si kaj takšnega ne bi smela privoščiti takšna slavna in plemenita občina Teharje, kot je bila. Kasneje se je Kovač naučil pisati, deloma tudi v nemščini. To je pograbil tudi slovenski časopis Domovina, ki se je norčeval, da so lahko Teharčani ponosni na svojega »nemškega« župana, ki sam sebe podpisuje Kowatž. To novico so pograbili ob njegovem nemškem zapisu v spričevalo dekli Uršuli Flis, kjer je najbolj izstopal njegov podpis Falentin Kowatž.

(vir: Matej Ocvirk: Županove zdrahe, tegobe in radosti)