Karel Gorišek (1901-1918)

Karel Gorišek

Karel Gorišek (1867 – 9.6.1926), teharski veleposestnik, je županoval 17 let, od leta 1901 pa do konca Habsburške monarhije, ko je z nastankom Kraljevine SHS nova jugoslovanska oblast razpustila občinski odbor in imenovala začasnega regenta Martina Stojana. Prvič je bil izvoljen maja 1901, nato (kljub porazu 25. februarja 1905) na ponovljenih volitvah 21. julija 1906 in 15. septembra 1910. Med 1. svetovno vojno ni bilo občinskih volitev, zato je bil brez volitev imenovan za teharskega župana. Župan Gorišek je imel dobro zastavljeno in organizirano volilno kampanjo po vseh krajih teharske občine. Vodili so jo izkušeni in prekaljeni domači zaupniki, veljaki ter pristaši nemške strani, med drugim prejšnji nemški župan Valentin Kovač, graščak Kurt pl. Mayer, brat Janez Gorišek, zet Franc Špes in gostilničarji Lokošek, Tlaker, Mihl pri Lemažu. Gorišek je imel tudi dobro finančno zaledje in vso potrebno organizacijsko podporo nemškega vodstva železarne, ki je zagovarjala, da prinaša v Štore in na Teharje napredek, industrijski kapital in nova delovna mesta. Tako so županske volitve spremljale tudi agresivna in nasilna propaganda s številnimi nepravilnostmi z obeh strani, ki so jih zaznamovala številna obtoževanja, žaljivke in pretepi.83 Za svojo župansko podporo si je znal pridobiti tudi nekaj slovenskih mož s pomočjo zvijač in podkupovanja, ki so v zadnjem trenutku pred ali po volitvah prestopili na nemško stran in ga politično podprli. Utrditev političnega položaja v sami občini mu je pomagala tudi slabša in nepremišljena volilna kampanja slovenske strani in vse večji politični razkol med teharskimi klerikalci in liberalci, ki so bili prej enotno povezani v slovensko narodno stranko.

Pri županski funkciji se je Gorišek naslonil na občinske svetovalce: trgovca iz Štor Antona Peera, direktorja štorovske tovarne Josefa Pfeifferja in kmečke posestnike Martina Vizjaka iz Teharij ter Cirila Rezarja iz Kresnik. Uradoval je tudi s pomočjo občinskega tajnika, nemškutarja Pušnika, ki je Teharje zapustil leta 1905. Največ težav pri svojem županovanju je imel v prvem mandatu, ko ni izpolnil številnih predvolilnih obljub, med drugim, da bo občinska uprava gospodarila modro, preudarno in varčno, vendar je občinsko vodstvo zabredlo v »rdeče številke« in so morali posledično povišati občinske doklade. Prav tako niso izpeljali zastavljene gradnje nove župne cerkve. Po vseh razprtijah in neizpeljanih načrtih se je občinsko vodstvo z županom Goriškom na čelu odločilo odstopiti, kljub večini v občinskem odboru. Vrelišče pa je doseglo po zavrnitvi prošnje teharske občine okrajnemu glavarstvu v Celju, da bi se občinski računi predložili šele po izpeljanih novih volitvah. Poleg tega je občinsko vodstvo krivično sestavilo volilni imenik, ker so pripisali preveč volivcev. Kljub odstopu in začasnemu porazu na občinskih volitvah leta 1905 je Karel Gorišek ostal na županskem stolčku še naprej, ker se je nemška stranka na izid volitev pritožila in dosegla, da so bile nične. Dosegli so razveljavitev občinskih volitev, ker naj bi se slovenska stranka posluževala nepravilnosti z volilnimi skrinjicami, pri sestavljanju imenika volivcev, po vrhu pa je bil še ročno raztrgan seznam volivcev nemške stranke.

Kljub številnim neizpolnjenim volilnim obljubam, političnim škandalom in vse večjemu prepadu med slovensko in nemško stranko se je priljubljenost župana Goriška še povečala in pod njegovim vodstvom je teharska občina postala trdno politično nemška. Slovenska stran ga je označevala, da je najhujši bsovražnik Slovencev, ki za voljo zaslužka skupaj s prejšnjim županom Kovačem spreminja teharsko občino v nemško in Teharčane v novodobne sužnje štorovske tovarne. Župan Gorišek ni uradoval samo v nemščini, ampak je nemški jezik uporabljal tudi v javnosti in na raznih drugih slovesnostih. Tako je nemško nagovoril skupaj z mariborskim škofom Napotnikom udeležence svete birme pri cerkvi na Teharjah, čeprav je bila večina udeležencev slovensko govorečih. Za častne občane je razglašal Nemce, tako je na občinski seji 27. oktobra 1913 predlagal in razglasil s pomočjo občinskega sveta Leopolda Karla Erdmanna, zasebnika iz Eggenberga za častnega teharskega občana, ki pa sploh še ni bil v sami občini. Za častnega občna je imenoval tudi bivšega direktorja železarne Karla Jelleka. Odzval se je vabilu za srečanje občinskih zastopnikov celjskega okraja, ki ga je pripravljala nemška stran. Ves sprejem je potekal v nemškem jeziku. Temu so slovenski narodnjaki nasprotovali, slovensko usmerjeni župani se niso odzvali vabilu. Tako je bil Gorišek eden redkih županov, ki se je udeležil srečanja pri okrajnem zastopniku dr.Schäftleinu. Gorišek je podpisal na občinski seji 27. 4. 1909 odlok, da kupi nekdanjo Pečnakovo vilo in pripadajoče posestvo. S tem se je občinsko vodstvo preselilo v nove prostore poleti leta 1909, stare prostore pa so odstopili teharski šoli, ker je že primanjkovalo ustreznih prostorov zaradi povečanja števila učencev, razširitve učnih programov z več učitelji in spremembe standardov same šole, ki je zahtevala tudi šolsko kuhinjo. Gorišek je v svojih županskih mandatih dosegel, da je vrsta javnih občinskih odborov in krajevnih svetov dobila nemško usmerjeno vodstvo in večino v njih, med njimi v krajevnem šolskem svetu, volilni komisiji in drugih. Rad je imel pregled nad celotnim političnim dogajanjem v občini in sprejemanjem posameznih odločitev na vseh področjih. Zato je poleg županske funkcije opravljal še vrsto različnih nalog v posameznih krajevnih odborih. Opravljal je nadzorno funkcijo v šolskem svetu, se udeleževal sej in imel vpliv na sprejemanje odločitev na področju izobraževanja. Med drugim je opravljal tudi funkcijo predsednika volilne komisije na občinskih volitvah leta 1905 in 1906. Na občinskih sejah je večkrat poskušal umiriti napete politične strasti med nemško in slovensko stranjo, da bi kdaj delovali složno ali v skupnem interesu, ali rešili vsaj osnovne probleme, vendar mu ni uspevalo niti med nagovori občinskih odbornikom. Večkrat je katera od političnih strani predčasno zapustila sejo zaradi nestrinjanja in političnih obtoževanj. S prevlado nemške stranke v občini je župan Gorišek nekoliko pomiril nemške zahteve za prenos občinskega središča iz Teharij v Štore in težnje Štorovčanov po odcepitvi od teharske občine. Štorovski Nemci so že pošiljali zahteve na deželni odbor, da bi Štore dobilo svojo občino kot industrijsko središče nemškega kapitala. Do te zahteve ni prišlo. Kljub umirjanju političnih strasti, pa ni popustil v zahtevah teharskih narodnjakov za dvojezični pečat, uradni slovenski občinski tabli in tudi uveljavitvi slovenskega uradovanja na občini. Čeprav je bila občina Teharje po številu prebivalcev večinsko slovenska, Nemci so leta 1906 predstavljali le 5,5 % vseh prebivalcev od 2.159, je občina Teharje uporabljala le nemški uradni pečat Gemeinde Tüchern. Župan Gorišek se je izkazal tudi kot dobrotnik revnih teharskih šolskih otrok. Ob sobotah so dobivali pri njem kosilo revni otroci iz Osence. Županovanje Goriška so zaznamovali tudi zloraba položaja in osramotitev časti, med drugim tudi njegovih bližnjih in daljnih sorodnikov. Tako je bil njegov občinski tajnik Mihael F. obsojen na 8 mesecev težke ječe zaradi poneverbe uradnih listin in kraje denarja iz občinske blagajne. Tako si je na občinske stroške kril pristojbino za glasbeno licenco in stroške oskrbe v bolnišnici v skupni višini 800 kron, pri tem je navedel kot vzrok žalostno družinsko usodo in velik psihični pritisk družine na njega. Pri celjskem sodišču sta bila 10. aprila obsojena zaradi soudeležbe pri tatvini na 24 ur zapora nekdanja občinska odbornika in županova sorodnika, brat Janez Gorišek in zet Franc Špes, ker sta kupila ukradeno blago od bivšega hlapca Nečaka pri Pečnaku. Franc Špes je moral zapustiti tudi občinski svet, izgubil pa je tudi volilno pravico za tri leta, ker je bil obsojen na zapor zaradi postopka zoper tujo lastnino.

Avtor: Matej Ocvirk