Franc Ostrožnik (1850-1860)

Franc Ostrožnik (1794-1876), p.d. Turk, je bil teharski posestnik, mlinar in gostilničar, ki županoval teharski občini 10 let, med letoma 1850 in 1860. Po razpustitvi teharske plemiške občine je bil izvoljen za župana 31. avgusta 1850.13 Kasneje ga je politična oblast potrdila za občinskega predstavnika zaradi spremenjenih državnih odredb, ki so začasno ukinile volitve županov in javnost občinskih sej leta 1854. Z uvedbo ustavnega sistema in sprejetju oktobrske diplome leta 1860 so se volitve županov ponovno uvedle.14 Za svojega tajnika in pravnega pomočnika je obdržal starega tajnika Morica Sajovica. Na mesto občinskega svetovalca pa sta bila izbrana lastnik dvorca Bežigrad, Maks Schmid in pivovar ter zemljiški posestnik Janez Antauer.15 Ostali občinski odborniki so bili zemljiški posestniki Mihael Gorišek, Mihael Vizjak, Jernej Štor, Jožef Zupanc, Štefan Stante, Franc Pospeh, gostilničar Andrej Ostrožnik, trgovec Andrej Wogg in učitelj Anton Salmhofer. Kot namestniki odbornikov so bili izvoljeni vsi kmečki posestniki: Jožef Štor, Jernej Žohar, Martin Resnik, Jurij Legvart,Gašper Zupanc in Jurij Stepišnik.

Ostrožnik je med drugim kandidiral tudi na volitvah za frankfurtski parlament. 26. aprila 1848 na velikonočno sredo je bil izvoljen v nemški parlament na območju celjskega okraja, kjer naj bi zastopal slovensko politično stran in si prizadeval za uveljavljanje slovenskih pravic.17 2. junija 1848 pa so potekale še volitve v začasni deželni zbor Štajerske. Iz celjskega kmečkega okraja je bil izvoljen prav tako Franc Ostrožnik skupaj z Jožefom Pečnakom in Mihaelom Goriškom.

Svoj čas županovanja je začel s popisom za razbremenitev zemljišč, aktivov in raznolikih listin. O dohodkih teharske plemiščine ni bilo nobenih natančnih računov, prav tako se niso beležili davki v pridelkih. Iz tega je imela teharska gospoščina najslabšo bilanco o dohodkih, zato je tudi dobila majhno odškodnino za odpravljene zemljiške davke v višini 10.042 gld in 15 kron. Teharsko župnišče je dobilo odškodnino na desetini, in sicer 15.059 gld in 55 kron. Tako so teharski posestniki in svobodnjaki za svojo davčno svobodo in privilegij drago plačali. Predvidevalo se je, ob upoštevanju, če bi teharska gospoščina natančno vodila davčne obveznosti in število hišnih podložnikov, bi dobila najmanj 60.000 gld odškodnine. Sodni izvrševalec Kristovič je izročil teharskemu županu Francu Ostrožniku akte o odškodnini v zvezi za odpravo teharske plemščine. Teharski županski odbor je imel možnost pritožbe na dano odškodnino v 14 dneh pri visokem ministrstvu cesarske krone za notranje zadeve, vendar se ni pritožil. Tako Teharčani tudi dolgo niso zvedeli o odškodnini, pa tudi brigali se niso veliko za upravne in druge občinske zadeve. Po drugi strani pa se je župan sam lotil reševanja zemljiško-pravdnih zadev brez posvetovanja in pomoči drugih občinskih odbornikov.19 Župan Ostrožnik je nevede, ko se je sam lotil reševanja finančnih, zemljiških in drugih pravdnih občinskih zadev, ki so ostale odprte, veliko let kasneje povzročil številne nejasnosti, spore in druge odprte zadeve med teharsko vaško sosesko in občinskih vodstvom ter tudi omogočil prilaščanje in prepisovanje različnih zemljišč, posesti in gmajn, ki so bile nekdaj last teharske gospoščine. Prav tako je zamolčal in ni niti objavil javno ali v kakem drugem občinskem dokumentu, da je novoustanovljena teharska občina dobila denarno odškodnino za odpravo teharske plemiščine. Tako Teharčani sploh niso bili obveščeni, na kakšnem način je bila ukinjena stara teharska plemščina in kakšno zapuščino je dobila.

Župan Ostrožnik je načeloval občini z varčno, skrbno in premišljeno politiko, brez večje porabe denarja in investicij v občinsko infrastrukturo. Privarčeval je presežke denarja v višini čez 10.000 gld.21 Najbolj dosledno in skrbno je izvrševal župansko nalogo na področju reda in miru, kjer je kar sam opravljal funkcijo občinskega stražnika in tako pogosto hodil na straže in nočne obhode.Tako je v času njegovega županovanja upadlo število ponočnih ropov in hujših zločinov, kriminala skoraj ni bilo. Slovenski gospodar je župana Ostrožnika označil z močnimi in pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so poštenost, odkritost, delavnost, dobrosrčnost, varčnost in skromnost. Starši so ga zgodaj poslali v šolo v Celje in kasneje na Koroško. Tako se je tekoče in pravilno naučil govoriti nemško. Bil je tudi gostilničar, njegova krčma se je imenovala gostilna pri Turku, ki je bila znana po dobri kapljici in poštenju. Gostilna je bila znana daleč naokoli in odlikovalo jo je, da se v njej niso zbirali potepuhi, pretepači in sleparji. Časopisje o njem še poroča, da je kot gostilničar gledal na red, bil skrben in krščanskega duha tako pri družini, delu, kot pri gostih, ter povzema njegov življenjski moto: »Le ponižni bodimo.«

V tem času so se v teharski občini začeli graditi prvi industrijski obrati, ki so kasneje pomembno vplivati ne samo na gospodarski razvoj, ampak tudi na politične odločitve ter tudi na samo sestavo občinskega sveta teharske občine. Leta 1850 se je začel razvoj železarne in jeklarne, ki jo je začel graditi lastnik rudniške posesti B. Andrieu skupaj s Pavlom pl. Putzerjem na mestu prejšnje kovačnice na vodni pogon ter ob ugodni prometni legi Južne železnice. Že v naslednjem letu sta bili tako zgrajeni pudlarna in jeklarna ter je tako stekel industrijski način izdelave železa. Franc Ostrožnik je tudi podpisal dovoljenje za ustanovitev novega topilniškega poslopja v bližini skladiščne zgradbe in dovoljenje za graditev stanovanjske zgradbe za delavce, ki jih je direkcija tovarne vložila na občinski urad Teharje 8. in 17. avgusta 1855. Prav tako je podpisal gradbeno dovoljenje za novo valjarno in s tem razširitev same železarne, ki jo je izdal tudi okrajni urad v Celju.

(vir: Matej Ocvirk: Županove zdrahe, tegobe in radosti)