Župani

Teharska plemiška občina je bila eden zadnjih ostankov staroslovenske nižje upravne ureditve s posebnimi svoboščinami in nižjimi davki. Imela je status plemiške koseške občine (Das Edelthum Tüchern), ki se je obdržala celoten srednji vek do srede 19. stoletja. Za Teharčane pomeni končanje obdobja fevdalizma in upravne reforme avstrijskih vladarjev, med drugim tudi na področju občin, konec »plemenitosti«, posebnih pravic in drugih davčnih privilegijev. Teharje postanejo navadna podeželska občina na Štajerskem. Z razvojem industrializacije, nastankom prvih tovarn, zlasti Železarne Štore, se začne v zgodovini teharske občine novo poglavje. Tako se po letu 1875 pričenja boj na političnem področju, predvsem na občinskih volitvah in pri izbiranju župana med slovensko in nemško politično smerjo, ki jo je zastopalo vodstvo Železarne in pod katerega je prišlo tudi veliko teharskega prebivalstva, tako kmečkega, predvsem pa delavskega. Občinsko vodstvo sta si tako izmenjevala slovenska in nemškutarska stran, ki so jih zaznamovale tesne in napete volitve, medsebojna obtoževanja in tudi sporne odločitve županov na področju javne, prometne in druge občinske infrastrukture.

Zadnji župan teharske plemiške občine je bil Mihael Gorišek, tajnik pa Moric Sajovic, poznejši celjski notar. Gorišek je moral kot zadnji teharski sodnik izročiti vse pravne akte, knjige z urbarji, pisma, različne listine, med drugim tudi tiste, ki so potrjevale pravice in svoboščine teharskim svobodnjakom, celjskemu okrajnemu sodišču. Prav tako je izročil zemljiške in zapuščinske obravnave na osnovi sestavljenega zapisnika. Mihaela Goriška so postavili tudi za začasnega prvega občinskega predstojnika v novoustanovljeni teharski občini. Začasni občinski predstojnik je bil odgovoren za predajo, vzpostavitev novega občinskega reda do prvih volitev in samo izvedbo le teh. Ob tem je imel posebna določila za dogovor o treh živinskih in letnih sejmih, pri čem je teharska občina plačevala za nova zemljišča.

Županska funkcija je nekdaj pomenila častno in odgovorno funkcijo, župani pa so veljali za poštene, odgovorne in spoštovane ljudi. Kot navaja Josip Gruden, je bila županska oblast že od nekdaj med Slovenci priljubljena in se je ohranila še iz karantanskih časov preko celotnega srednjega veka še v 16. in 17. stoletje. Župani so bili večkrat hkrati tudi sodniki, ki so bili prosto voljeni ali pooblaščeni od gospode ali plemstva. Sodbe so izvrševali in razsojali v sporih s pomočjo prisednikov, zapriseženih mož pod lipo ali pred cerkvijo, ki so bile javnega značaja in se jih je lahko udeleževalo vso krajevno prebivalstvo. Naloge in pristojnosti današnjih županov se od nekdanjih nalog županov v obdobju avstrijske monarhije niso bistveno spremenile. Danes so župani na čelu nižjih upravnih enot, ki so temelj lokalne samouprave. Občinski predstojniki opravljajo različne naloge, od predstavniške naloge, funkcije zakonitega zastopanja občine do usklajevanja in nadzora dela odborov ter komisij občin. Župani posamezne občine so voljeni na podlagi splošne in enake volilne pravice s tajnim glasovanjem.  Na današnje slovenske župane pogosto »letijo« obtožbe o zlorabi položaja, prirejanju javnih razpisov, korupciji, bogatenju na račun davkoplačevalcev in neizpolnjenih volilnih obljubah. Nič drugače ni bilo v preteklosti. Prav tako so letele na župane različne obtožbe in izbruhi nezadovoljstva, da občino vodijo avtokratsko, nepotrebno trošijo občinski denar in sledijo le lastnim interesom …

(vir: Matej Ocvirk: Županove zdrahe, tegobe in radosti)